8. maj 2008

Otroci, čigavi ste

Berilo "Dober dan, življenje", str. 90. Najprej tiho preberete umetnostno besedilo, nato v zvezek napišete naslov Miško Kranjec: Otroci, čigavi ste?. Nato zapišete 1. točka: Kaj vem o pisatelju in prepišete vse o njem, kar piše na strani 95. Druga točka je Raziskujmo besedilo. V vašem zvezku pričakujem rešene vse naloge.

Miško Kranjec se je rodil 15. septembra 1908 v Veliki Polani v Prekmurju. Gimnazijo je obiskoval v Ljubljani, nato pa je študiral slavistiko, a je študij opustil in se vrnil v Prekmurje. Živel je kot poklicni pisatelj in časnikar. Izdajal je časopis Ljudska pravica. Bil je med organizatorji OF v Prekmurju, nato pa je odšel v partizane. Po vojni je bil urednik in direktor časopisnih in založniških hiš, dokler se ni popolnoma posvetil pisateljevanju.

Miško Kranjec v svojih črticah, novelah, povestih in romanih najraje prikazuje revno življenje v prekmurski vasi in usodo tamkajšnjih ljudi pod madžarskimi grofi, v dobi prekmurske boljševiske revolucije, agrarne reforme in sezonskega izseljevanja med obema vojnama (Os življenja, Strici so mi povedali). Precejšen kos njegovega pripovedništva zajema snov tudi iz povojnega življenja. V svojih pripovedih se rad vrača v otroška leta in k svojim mladostnim doživetjem (Imel sem jih rad, Mladost v močvirju).

Živel je kot poklicni pisatelj in novinar. V črticah, novelah, povestih in romanih prikazuje skromno življenje v prekmurski vasi in usodo ljudi (Os življenja, Strici so mi povedali). V svojih pripovedih se rad vrača v otroška leta in pripoveduje o dogodkih in osebah, ki so se mu globoko vtisnili v spomin (Imel sem jih rad, Mladost v močvirju, Čarni nasmeh).



Življenjska pot Miška Kranjca se je pričela v Prekmurju 15. septembra 1908 leta v družini sezonskega delavca. Gimnazijo je zaključil v Ljubljani in se vpisal na slavistiko Univerze v Ljubljani. 1934 leta se je že kot priznan pisatelj vrnil v Veliko Polano. Od oktobra 1934, do oktobra 1935 je urejal časopis Ljudska pravica. Kot člana KPS so ga oblasti izgnale v Srbijo, od koder se je vrnil po napadu Nemčije na Jugoslavijo.
Skupaj s Štefanom Kovačem in drugimi aktivisti so v Prekmurju organizirali ljudski odpor proti okupatorju. 1944 leta je odšel v svobodno Savinjsko dolino in zatem na Dolenjsko ter Primorsko, kjer je deloval v partizanskem novinarstvu.
Po osvoboditvi je bil več let predsednik Društva slovenskih pisateljev, poslanec v Ustavodajni skupščini, član Glavnega odbora SZDLJ, direktor Slovenskega knjižnega zavoda in Ljubljanskega dnevnika. Junija 1953 je postal redni član SAZU in skoraj dve desetletji je urejal Prešernovo družbo.
Za svoje delo je v nekdanji Jugoslaviji prejel tri najvišje nagrade: Prešernovo, nagrado AVNOJ-a in za kulturo Skender Kulenoviča. Bil je odlikovan z Redom bratstva in enotnosti, z Zlatim vencem in Redom jugoslovanske zastave z lento.
Tolažiti nas mora dejstvo, da je veliko njegove zamišljenosti in ljubezni do njegovega sveta zapisana in, da se ga lahko ob branju njegovih knjig živo spominjamo in uživamo njegovo žlahtno, ljubeznivo naravo. In tako kot se je izrazil Ivan Potrč: v našo slovensko literaturo je vnesel Pomurje in pomlad. Kranjčevo pisateljsko delo obsega teme: "človek in zemlja", "sezonski delavec ali proletarec", "predvojne kapitalistične ali povojne socialistične razmere" in "čas NOB", katerega udeleženec in organizator v Prekmurju je bil tudi pisatelj. Človeških likov, ki jih je vnesel v prozo in literarno razreševal je toliko, da jih ni mogoče niti približno našteti. Kranjec bo ostal med nami z dragocenim človeškim izročilom, ki je v osnovni črti človečansko.
Njegova nadarjenost za novelo je nesporna in prav novele tvorijo vrh njegovega umetniškega pisateljevanja. Naj samo omenimo delo Na valovih Mure in Grlice ter njegove romane Mladost v močvirju, Strici so mi povedali in Povest o dobrih ljudeh. Tone Partljič je zapisal: Ves čas svojega življenja je Miško Kranjec pisal eno samo knjigo o dobrih ljudeh.
Svojska podoba in čar pisateljske osebnosti Miška Kranjca se kaže v širini njegovega ustvarjanja, ki ga danes komaj dojemamo, čeprav je skoraj pol življenja preživel v mestu, nikakor ni mogel prav ponikniti v dušo mestnega človeka, v duhovno zapletenost razumnosti. Ali pa morda: kakor, da je našel v “malem” človeku več človeškega bogastva in se je kar naprej vračal med ljudi iz katerih je izšel, skoraj podobno, kot se je Prežihov Voranc med svoje korošce.
Sam se je svoje socialne in pokrajinske določenosti jasno zavedal. Naravnavala mu je snovi in vplivala na estetsko naravo novel in romanov, tudi tistih, ki niso vezani na Prekmurje.

Vrhunec in docela nepričakovano kvaliteto, blage humane odmaknjenosti pa je dosegel z romanom Strici so mi povedali. Če je doslej bila le strastna misel proti družbenim krivicam, se nam dozdeva kot, da kar naenkrat kliče v besede najraznovrstnejše življenjske sestavine, človeka, ki je ves, kolikor ga je, iz blata panonske prsti.
Obsežno polje njegovega pripovedništva predstavlja tudi mladinska proza. Sredi teh, s svojim peresom oblikovanih ljudi, ki jih je Miško imel rad, se zanje razdajal in živel, bo trajno živel z njimi in nami kot pomemben ustvarjalec in oblikovalec, pisatelj, človek in umetnik Miško Kranjec.

Ni komentarjev: